Vsak izmed nas je že imel zlomljeno srce. Bil prizadet in izkoriščen. Odrinjen. In zdaj izgubljen. Občutek, da se je življenje končalo. Da življenje nima več smisla. A to ni res. Zdaj se bitka za osebni razvoj šele prične. Če se, seveda, tako odločimo.
Sama sem pred časom izgubila svojega motivatorja, svojo »muzo« za vse. Tudi za pisanje. Z njim in zaradi njega sem se počutila živo in ljubljeno. Cenjeno in razumljeno. In potem se je mozaik vseh čudovitih stvari in občutij v trenutku spremenil v posamezne koščke mozaika, ki ga nič ni več držalo skupaj- on.
In potrebovala sem čas – no, iskreno še vedno potrebujem čas, ker je prebolevanje ljubezni eden izmed najdaljših procesov. Predvsem pa, da sem prišla do spoznanja, da ne potrebujem nekoga drugega, ki bo moj navdih. Ljudje me z razlogom kličejo »Sonček«. Torej, sama sebe bom motivirala in dvigovala ter dnevno polnila s pozitivnimi vibracijami. Za to ne potrebujem moškega.
Že prej sem se od njega ogromno naučila, a sedaj ko ga ni več v mojem življenju, pa sem prišla do še večjih spoznanj o ljubezni in življenju. In za to potrebujem le sebe. In nikogar drugega.
Nisem več jezna nanj, še manj nase. Dojela sem, da nas ljudi definirata dve starosti – fizična (starost) in emocionalna (zrelost). In midva nisva bila na isti emocionalni ravni. Pa nič zato. Je že tako, kot mora biti.
Za tebe, ki to bereš: Uspelo ti bo, le pusti času čas ter naj te to še bolj ojača in izboljša.
Hvala, ker si!
Z ljubeznijo,
Evelyn